Malala Tina Rakoto Serban (umetniško ime Malala), profesorica francoščine in sociologinja, samo sebe predvsem opredeljujem kot pevko, saj je glasba podedovana ljubezen in strast. Očetove uspavanke so mi v srce položile prav posebno ljubezen do malgaške glasbe. Kot dragoceno dediščino dojemam tudi sposobnosti za pripovedovanje, ki jih odkrivam na novo v zadnjem času. Na različnih odrih nastopam že več kot 20 let (Karaoke, Festival Melodije morja in Sonca, Festival Slovenska popevka, Festival Lent, Festival Sziget…, še kot srednješolka sem bila izbrana v European youth choir). Kot glavni ženski vokal sem na dveh zgoščenkah: Prišlo je pismo, kjer z očetom in glasbeno skupino Fenoamby iz Madagaskarja igramo malgaško glasbo; s slovensko skupino Tantadruj smo posneli zgoščenko Kar je beži, ki je uglasbena poezija Franceta Prešerna. Trenutno s svojo skupino MuraMura pripravljamo prvo lastno zgoščenko.
Znotraj Društva DREVO sozvočja sem bila glavna organizatorka našega odmevnega Koncerta za človeka in gozd Madagaskarja, katerega prvenstvena ambicija je bila predvsem ozaveščanje o deforestaciji Madagaskarja. V zadnjem času sem iz francoščine prevedla zbirko malgaških tradicionalnih pravljic, prvo tovrstno delo v slovenskem prostoru, ki bi jih rada predstavila zlasti šolarjem v Sloveniji oziroma širše. Pripovedovanje pravljic, ki so vsebinsko skrbno izbrane (vzgoja za skupnost, sobivanje z naravo, varstvo narave, vzgoja za odnose…) obogatim z glasbo Madagaskarja, tradicionalnimi inštrumenti in svojim vokalom.
JOSEPH RAKOTORAHALAHY sem iz Madagaskarja v Slovenijo prišel na študij arhitekture še za časa Jugoslavije in neuvrščenosti; kmalu po osamosvojitvi Slovenije sem pridobil državljanstvo Republike Slovenije. Po diplomi iz arhitekture sem študij nadaljeval na doktorski stopnji iz področja duhovnost v arhitekturi. Deloval sem na področjih arhitekture, oblikovanja, scenografije. Kot glasbenik sem nastopil na številnih koncertih, zelo veliko od teh je bilo dobrodelnih, s predvsem najpomembnejšim razlogom: iskren doprinos k kulturi strpnosti, sožitja v našem skupnem domu – planetu Zemlji. Mojim prizadevanjem je prisluhnilo tudi Ministrstvo za šolstvo, Urad RS za mladino in moj projekt graditve kulture strpnosti in sožitja tudi finančno podprlo več let zapored. S tem projektom sem v 10 letih večkrat obiskal večino šol po Sloveniji in v zamejstvu. Mladi in otroci so vsepovsod z navdušenjem sprejemali moje sporočilo, da je drugačnost, raznolikost predvsem bogastvo v nas in v drugih in stvareh okrog nas.
Glasba je moja ljubezen, strast. Že kot najstnik sem s svojimi brati ustanovil skupino Vahine, posneli smo več malih plošč, skladb – evergreenov na Madagaskarju. Odhod na študij v tujino je botroval razpadu skupine. V svoji novi domovini je glasba ostala moja najintimnejša prijateljica v stiski, partnerica v veselju, pomočnica za navezovanje stikov in predstavljanje sebe, svoje prvotne domovine v tujini. Poleg ljubezni do glasbe mi je bila v zibel položena tudi »moč besede« ter dar smisla za humor, kar je, poleg unikatnosti, drugačnosti in borbe za preživetje v tujini, sooblikovalo tudi moj poklic pripovedovalca zgodb. Leta 2000 smo z bratovo skupino Fenoamby s Sloveniji izdali samostojen CD Prišlo je pismo.
Predsednik društva JOSEPH RAKOTORAHALAHY je marca 2012 prejel častni naziv GUEST STAR 2011 za področje kulture. Guest Star prireja The Slovenia Times in Radio International; strokovna komisija in laična javnost vsako leto izberejo najsvetlejše zvezde med tujci v Sloveniji in sicer na področju diplomacije, ekonomije, kulture in športa. V prvi polovici leta 2018 je bila v Slovenskem etnogafskem muzeju na ogled razstava AFRIKA in SLOVENIJA, ki je predstavila 5 Afričanov živečih in uspešno delujočih v Sloveniji nad 30 let.
BERNARDA KOVAČIČ RAKOTO, po izobrazbi inženirka kmetijstva in pedagoginja, sem kot žena Josepha Rakotorahalahy in mama najinih treh hčera: Malale, Tane in Tiare, skozi skoraj 40-letno partnerstvo z Josephom, doživljala in ugotavljala, kako malo vem-o v našem kulturnem prostoru o kulturi, zgodovini….Madagaskarja, dežele, ki je bila pretežno prikazovana v materialni revščini njenih prebivalcev, spregledana pa v dobrih zgodbah te oddaljene dežele. Ko sem prvič obiskala to deželo, domovino svojega moža, me je presunilo toliko prezrtih vsebin, bogastev te kulture in hkrati zlorab njenih prebivalcev, narave…..izkoriščanje izjemnih bogastev te dežele, katere prebivalci ostajajo oziroma postajajo vedno bolj revni celostno. Najbolj pa me je presunilo opustošenje gozda tega sveta, presunile so me posekane površine, ki nemo kričijo v nebo. Moja globoka želja je, da podpiram zlasti svoje otroke, pri odkrivanju bogastev te dežele in ljudi in da skupno lahko vsaj drobec prispevamo k obnovi gozda tega prečudovitega otoka.