Ponedeljek, 05.julij ob 5.uri zjutraj, (2.dan na Madagaskarju, prvi obisk domovine z družino).
Spalnica v najetem stanovanju v središču glavnega mesta Tananarive. Žena poleg mene me vznemirjena budi, češ, kaj pomeni ta hrup zunaj. Tudi sam vznemirjen vstanem, odgrnem zaveso in ponudi se nama enkraten prizor: množica ljudi, kolona, ki traja in traja, hodijo peš, na kolesih, pred seboj potiskajo nekakšne vozičke, vse je polno zelenjave, sadja, raznovrstnega blaga. Vse to dogajanje na ulici traja in traja in se šele čez kakšno uro počasi začne umirjati. »Kmetje hitijo na tržnico prodajat« pojasnim ženi. Ona vzhičena in brez besed spremlja pisano množico ljudi in dogajanje.
Sobota, 10. julij:
Sorodniki, prijatelji nas vabijo k sebi. Kar ne moremo ustreči vsem. Vsak bi želel, da se vsaj enkrat oglasimo pri njih na kosilo, večerjo. Poskušamo ne zavrniti nikogar. Vsak dan smo drugje. So ali bogati ali revni, vmesnih skorajda ni. Bogati razkazujejo svoje imetje, izborne pojedine, a kaj hitro izgubijo zanimanje za nas, ko ugotovijo, da nismo bogati. Revni tako pozorno in prizadevno v pripravi hrane, skromno obloženi mizi, skušajo pridobiti našo pozornost, naklonjenost. Presune, koliko prijazne pozornosti premorejo v svoji stiski, ki je tako boleča. Šokiran sem, kako na slabše se je življenje zasukalo v teh 20 letih, odkar sem odšel v tujino. Večina revnejših nas prosi tudi za pomoč in ne morejo razumeti, kako nekdo z diplomo v Evropi ni bogat. Z ženo se čudiva, kako neki živijo. Obiskali smo že trgovine in zgroženo ugotavljali, kako so cene osnovnih stvari tam skoraj enake kot pri nas: 1l mleka, 1 kg kruha, 1 kg moke, praktično identične cene. Računica nam ne gre skupaj!