Četrtek, 06. avgust
Potujemo s kombijem na JZ. Žena občuduje krajino riževih polj. Kot kmetijskega inženirja jo navduši vrhunska kulturna krajina. Razmišlja na glas, koliko dela, pozornega in potrpežljivega, neskončno ur, je vloženega v terase riževih polj. Na poti srečujemo ljudi, veliko ljudi, ki pešačijo, na polja in domov, prodajat svoje izdelke na tržnico ali se vračajo nazaj. Žena poimenuje Madagaskar – Dežela ljudi, ki hodijo. Sama zelo visoko ceni hojo. Po njenem je hoja, veselje do gibanja, primarna oblika veselja do življenja. Poslušam njeno navdušeno razmišljanje.
Na tej poti proti JZ, kakih 500 km in dalj od glavnega mesta, začnemo srečevati ogromne črede govedi. Praviloma se moramo z našim kombijem ustaviti, da gre živina mimo. Poleg so pastirji. Žena in otroci so navdušeni nad dogajanjem. Čisto mimo oken vozila se počasi premikajo živali. Vsaka čreda, ki jo srečamo, je več stoglava. In teh čred srečamo kar veliko. Pojasnjujem, da je na tem savanskem svetu JZ doma tradicionalna živinoreja. Govedo, ki ni niti mlečne niti mesne pasme, predstavlja predvsem statusni simbol in menjalno vrednost. Zaradi te tradicionalne živinoreje je Madagaskar otok, kjer je govejega usnja v izobilju.
Sobota, 15. avgust
S kombijem potujemo proti V obali otoka. Skoraj 600 km loči glavno mesto Tananarive od največjega pristanišča na V , Tamatave. Cesta se dviga in spušča po hribovitem svetu, sama goličava, posekane površine. Nikjer sledu o pragozdu, ki je še 100 let nazaj pokrival celotno to območje. Praktično edina vozila, ki jih srečujemo na poti, so ogromni tovornjaki, naloženi z ogromnimi drevesnimi debli. »Od kod vozijo« se čudi žena »saj je vse golo«. »Verjetno bolj iz notranjosti pokrajine« razmišljam. » V glavnem mestu sem gledala karto Madagaskarja in na tem predelu vzdolž V obale, je bil vrisan še kar debel pas pragozda« pripoveduje žena. Vendar vse do obale ne zasledimo nič pragozda. Celotno pot se vozimo med golimi, izsekanimi pobočji, ki nemo kričijo v nebo. »Pravijo, da je glavni razlog izginjanja pragozda, tradicionalen način kmetovanja domačinov – požigalništvo. Pa saj tukaj ni nobenih vasi, nobenih kmetov » se čudi žena. Molčim. Preveč boli vse polno neresnic, ki jih že leta in leta bivanja v tujini, slišim o rodnem otoku. Vsepovsod se prikazuje samo revščina ljudi, brez posebne omembe, da je to predvsem posledica kolonialne in post-kolonialne politike, tuje in domače. Kot da na Madagaskarju ne obstoja nič drugega kot revščina, korupcija…..same negativne novice. Žalosten sem, včasih že kar obupan.
